Psihologija sluha
»V glasbi je znanega že neverjetno veliko o gibanju delcev in o psihologiji sluha,« je prepričan psihiater Manfred Friendr, avtor dela Glasba v glavi. »Uho se je prilagodilo zvokom, ki jih pozna iz narave.« Tudi navsezadnje poljubna delitev oktave na dvanajst med seboj enako oddaljenih podtonov v zahodnem svetu je logična, saj se kar se da pravilno ujema z naravnimi občutki za zvok.
Tako je jasno, da je glasba kljub svoji raznolikosti v osnovi podobna in da vedno sledi enakim naravnim zakonitostim. A univerzalna veljavnost glasbenih pravil s tem še zdaleč ni pri koncu. Znanstveniki so predvsem prepričani o glasbeni prvobitnosti in o čustveni moči, ki jo ima.
Vedno in povsod, kjer se sliši glasba, je tako. Lev Tolstoj je opisoval »stenografijo občutkov«, Oscar Wilde pa se je izpovedal takole: »Potem ko si predvajam Chopina, se vsakič počutim, kakor bi jokal zaradi grehov, ki jih nisem storil, in žaloval zaradi tragedij, ki niso moje.« Thomas Mann se je navduševal nad eno samcato noto na koncu Beethovnove klavirske sonate številka 32 v C-molovem opusu 111. V njegovem romanu Doktor Faustus majhna variacija, »cis pred d-jem«, vname organista Wendella Kretzschmarja: ta cis naj bi bil »najbolj ganljivo, tolažilno, otožno zasanjano dejanje na svetu … kot boleče ljubeče božanje po laseh«. En sam ton v skladbi naj bi bil položen človeku v srce tako nežno, da orosi oči.
Zdi se predrzno, da bi tako globoka osebna občutja merili s sredstvi stroge znanosti. In vendar je britanski psiholog John Sloboda poskusil prav to. Svoje poskusne osebe je povprašal po njihovih občutjih pri poslušanju glasbe. Osemdeset odstotkov jih je odgovorilo, da opazijo ob določenih skladbah telesno reakcijo. Omenjali so smeh in solze pa tudi kurjo polt, razbijanje srca ali cmok v grlu.
Izkušnje različnih poslušalcev so se pri tem osupljivo natančno ujemale. Sloboda je tako na primer ugotovil, da je Bachov H-mol pri Dona nobis pacem vselej zbudil solze pri 40 od 42 vprašanih. Ob začetku Elfmanove Batman Theme je ljudi oblival znoj po hrbtu. Pri Beethovnovem klavirskem koncertu številka 4 v G-duru jih je pri taktu 191 tretjega stavka stisnilo v želodcu.
Nenadne spremembe občutkov se pojavijo ob nenadnih spremembah glasnosti, nepričakovanih harmonijah ali melodijah, katerih spremljava zamolklo prihaja od daleč. Celo napet pevski glas, upočasnjena končna kadenca ali sinkopični ritmi lahko zbudijo občutke v telesu. Eckart Altenmüller imenuje take glasbene elemente, ki so jih skladatelji vedno znali uporabiti, »faktorji kurje polti«.